Zanima me

Danes so se iz Južne Afrike vrnili naši nogometni reprezentanti, ki so na svetovnem prvenstvu v nogometu pustili zelo pozitiven vtis. O samih tekmah in rezultatih je bilo že veliko napisanega, zato se s tem ne bom ukvarjal. Tudi sam sem mnenja, da so naredeli velik rezultat. Ne glede na to, da smo bili zelo blizu osmini finala in smo bili po zadnji tekmi vsi malo žalostni, je uspeh izjemen. Štiri točke na svetovnem prvenstvu je fenomenalen rezultat. Prihodnjim generacijam so postavili izjemno visoke normative. Če je tako imenovana zlata generacija (Zahovič in co.) postavila prve standarde z uvrstitvijo na evropsko in svetovno prvenstvo, je Kekovim fantom uspelo še mnogo več. Na prvenstvu nismo bili le statisti, ampak pomeben tekmec pri odločanju o tem kdo bo napredoval. Še enkrat več se je potrdilo, da je Slovenija nogometni fenomen. (pa ne bomo sedaj o kvaliteti slovenske lige). Sedaj bodo novinarji imeli težave s poimenovanjem te generacije, saj je dosegla več kot “zlata” generacija.

Ko sem danes opazoval naše fante na odru pred množico navijačev me je zanimalo, kaj se vrti v njihovih glavah. Se zavedajo kaj so s svojimi rezultati prinesli svojim navijačem? Koliko navijačem pomeni ta rezultat? Koliko so navijači pripravljeni žrtvovat za oglede tekem, nakup navijaških rekvizitov, prihod na letališče? In kaj lahko nogometaši v tem trenutku obljubijo v zahvalo za vso podporo. Da bodo ostali še naprej takšni kot so. Kako klišejsko. Seveda si navijači želijo novih zmag in novih uspehov. Ampak predvsem si želijo pravi pristop. To kar selektor Matjaž Kek ponavlja venomer. Želimo si, da na vsaki tekmi dajo vse od sebe, da se borijo kot je treba in nihče jim ne bo zameril porazov. Tudi ti so in bodo sestavni del športa. Samo želimo si lahko, da bo na čelu reprezentance vedno mož s tako trezno glavo, kot jo ima Matjaž Kek.

Ne samo, da so dosegli izjemn o odmeven rezultat in presegli Katančevo četo, tudi pri odnosu do reprezentance, zastave, dresa, himne, domovine, so pokazali napredek. če sem jih pred časom kritiziral zaradi nepetja himne, je bilo v Afriki precej drugače. Razen izjem (verjetno že vemo zakaj) je tudi pri petju himne večina reprezentantov sodelovala kot se spodobi. Reprezentanom pač mora biti jasno, da imajo ob igranju nogometa in tekmovanju še eno zelo pomebno in zelo odgovorno vlogo. Njihov vpliv na množice predvsem mladih je zelo velik. To pa je precej odgovorno in vsi temu pač niso kos. Tudi tukaj vidim zelo velike zasluge Matjaža Keka, ki tudi na tem področju opravil  veliko delo. Če ne drugače z zgledom.

Moram reči, da se v tem trenutko že zelo veselim kvalifikacij za naslednje evropsko in svetovno prvenstvo, saj sem mnenja, da bo (MORA!) ta reprezentanca skupaj igrala vsaj še štiri leta. Seveda z nekaterimi korekcijami, ki so pač nujne glede na trenutno formo. Od starih zaslug se pač ne da živeti in mesto v reprezentanci si je potrebno vedno znova izboriti.

SLOVENIJA GRE NAPREJ!

Nogomet, Šport MAtjaž Kek, rene Krhin, Robert Koren, slovenska reprezentanca, svetovno prvenstvo v nogometu 2010, Tim Matavz, Valter Birsa

Sinoči smo šli po dolgem času v kino. Tako za špas. Kaj sploh igra v teh dnevih, sem se spraševal pred tem. Nimam pojma. Pa smo prepustili izbor nežnejšim polovicam. Seveda so izbrale Sex v mestu (ga morda doma ni več?). Pa pojdimo. Seveda sem prej pokukal na kino spored, ali bi se morda našlo kaj boljšega. Hitro sem ugotovil, da kakšne boljše alternative ne bi mogel niti ponuditi. Torej brez negodovanja. Dobro voljo pod roko in smo šli. Velike gneče za karte ni bilo, tako, da smo lahko izbrali sedeže na idealnih položajih. Pri nakupu vstopnic sem zasledil, da film traja celih 158 minut. Hm, neverjetno. Vprašal sem se ali niso kar posneli nove sezone in vseh delov združili v film. Le kaj nam imajo za povedati, da mora trajati tako dolgo. Saj to so dolžine za filme tipa Ben Hur, Gospodar prstanov, Titanik ali podobni spektakli. Morda pa Sex v mestu že sodi v to kategorijo?

Morda pač nisem prava oseba, da bi ocenjeval, saj si serije nisem ogledal, čeprav nekih povezav pri vsebini itak ni. Sicer pa zakaj bi sploh moral ocenjevati. Saj že ocena na IMDBju pove veliko. 3,8. Ja včasih si filmov, ki so imeli oceno manj kot 7,0 sploh nisem ogledal. Zdaj pa tole. Ampak bolj kot to me skrbi, da v zadnjem času sploh ni nekega pametnega filma na sporedu. Samo risanke in romantične komedije. Sami trač. V filmu je veliko razkošja, ki nam večini ne bo nikoli dosegljiv. Zakaj? Da lahko sanjamo. Ampak ali je to res vredno. Ali bi bili potem kaj bolj srečni? Ne pa saj to je samo lahek film za tople poletne dni. No pa naj bo. Prepričan pa sem, da se da teh 158 minut preživeti mnogo bolj pametno. Razen, če si pač ne želiš 158 minut instant štosov.

Ob vsem tem pa v Premieri preberem še, da se je ena od večjih ameriških filmskih hiš odločila, da bo v prihodnje delala samo še nadaljevanja in remake. Halo? Ja, saj se gre samo za denar. Če zanimanje za te filme v Združenih državah in Evropi pada in se zaslužek zmanjšuje, pa jih to sploh nič ne moti. Indijski in kitajski trg sta tako velika, da se vse skupaj še vedno zelo splača. Rimljani so rekli kruha in iger. Temu bi lahko dodali še seksa in iger. Kruh? Če nimate kruha pač jejte potico.

Film filmi, hollywood, premiera, sex v mestu

ki se je preneslo kar v Združene države Amerike. Natančneje v finale zahodne konference lige NBA. Nekateri ameriški mediji so že po iskricah na prejšnji tekmi med našima reprezentantoma pisali o mali državljanski vojni. Kaj bodo pisali šele tokrat, ko sta se “Dragon” in “The Machine” ponovno udarila. Iz dvoboja je krajšo sicer potegnil Vujačič, ki pa se je na koncu le veselil zmage in uvrstitve v finale.

Več simpatij si je zagotovo prislužil Dragič, ki je na vse skupaj odgovoril z nekaj odličnimi potezami. Z osmimi zaporednimi točkami pa je svojo ekipo vrnil v igro in poskrbel, da je bila šesta tekma vendarle zanimiva vse do konca. Lakersi so namreč na začetku zadnjega dela igre vodili že za 17 točk.

Vujačič je znova poskrbel, da se o njem piše in govori. Škoda je le, da se vse preveč govori o njem, kot pa o njegovi igri. Tudi sicer smo se Slovenci v letošnji končnici lahko bolj veselili potez Gorana Dragiča, saj je Vujačič večjo minutažo dobil le v zadnjih dveh tekmah. Vprašanje pa je koliko je bo dobil v finalu. Čeprav je ravno pred dvema letoma proti Bostonu pokazala svojo najboljšo košarko. Morda se bo Phil Jackson tega vendarle spomnil in mu namenil nekaj več minut tudi v finalu.

Slovenci se lahko vsekakor lahko veselimo dobre forme Gorana Dragiča in upamo, da bo lahko nastopil v Turčiji, kjer ima slovenska reprezentanca kar nekaj možnosti za visoko uvrstitev. Dragič je namreč v tej (sicer svoji šele drugi sezoni) poskrbel za nekaj presežkov slovenskih igralcev. (32 točk na eni tekmi, 26 točk v končnici, 23 točk v zadnji četrtini). Ob tem pa je zanimivo opazovati koliko podpore ima pri soigralcih in koliko zaupanja uživa pri trenerju. Če bo v tretju sezoni dosegel vsaj polovico napredka, kot ga je od lani do letos, potem se mu obeta še bleščeča NBA kariera.

Košarka, Šport finale NBA, Goran Dragič, Los Angeles Lakers, phoenix suns, saša vujačič

Za takšno tekmo pa se je veljalo zbuditi ob petih zjutraj. Tretja tekma končnice med San Antoniom in Phonixom je bila ena od tistih, ki zanima scenariste hollywoodskih filmov. In v glavni vlogi? Naš reprezentant Goran Dragič, ki je zasenčil vse ostale zvezdnike na parketu.

Tekmo sem pričel gledati pri proti koncu tretje četrtine rezultatu 69:63 za San Antonio ravno v trenutku, ko so gostje zadeli (Richardson) trojko in znižali na tri. Menda so v prvem polčasu zaostajali že za 18. No in takrat je v igro vstopil Goran in takoj zadel trojko za 71:69. Nato pa je sledila simfonija Gorana Dragiča, ki je zadel pet trojk (iz petih poskusov) nekajkrat pa osmešil domače centre pod obročem. Tako je Steve Nash kar obsedel na klopi in se v igro vrnil šele v zadnjih minutah, ko je bilo praktično že vse odločeno.

Jasno je, da so se ameriški mediji v presežnikih razpisali o predstavi Gorana Dragiča, saj imajo radi takšne zgodbe.

Košarka, Šport Goran Dragič, Košarka, NBA, slovenska reprezentanca

Zadnja mojstrovina  Martina Scorseseja nosi letnico 2010. Zgodba govori o dveh zveznih šerifih, ki prideta na samotni otok raziskovati izginotje ene od zapornic. Ne gre ravno za čisto navaden zapor, saj so v njem zaprti zaporniki s psihičnimi težavami. Gre torej za neke vrste norišnico največji zločincev. Sutter island je triler, ki nas hitro potegne v tok dogajanja okrog glavnega junaka Leonarda di Capria tako močno, da nekaj časa ne vemo kaj je res in kaj ne. Zanimivi preobrati in presenetljiv zaključek. Ob di Capriu je odlično vlogo ponovno odigral stari prekaljeni maček Ben Kingsley. Ocena imdb 8,1. Dolžina 138 min.

Film Ben Kingsley, dobri filmi, filmi, Leonardo di Caprio, Martin Scorsese, triler

Tina Maze je po osvojitvi dveh olimpijskih srebirnih kolajn, tudi na zaključku svetovnega pokala dokazala, da je v vrhunski formi. In da sodi v svetovni vrh alpskega smučanja. S tem je tudi prva kandidatka za športnico leta 2010. Vsaka čast sicer Petri Majdič za njene dosežke in predvsem hrabrost. Morda bo le ta vendarle koga prepričala. Ampak zaenkrat so rezultati pač v prid Tini. In težko se bo do konca leta kaj spremenilo.

Kdo lahko torej Tino prehiti do konca leta? Hm. Se mi zdi, da ni pravih kandidatk. Polona Hercog bi morala osvojiti vsaj dva grand slama (Paris in New york na primer). Potem bi bila to primerljiva rezultata. Nikakor se ne morem spomniti še kakšne slovenske športnice, ki bi v letošnjem letu lahko odvzela Tini Maze primat. Svetovna prvakinja v atletiki. Ja to bi šlo. Ampak kdo?!

Razumljivo je torej, da ima Tina v tem trenutku v rokah veliko adutov za pogajanje s Smučarsko zvezo Slovenije. Najprej se mi je zdelo, da pretirava v svojih zahtevah. Neumestne so mi bile primerjave z Lindsey Vonn in avstrijkami ali švicarkami. Slovenija pač ni Švica in nikoli ne bo. Pogoji za športnike bodo pri nas vedno slabši, kot so le ti v velikih in bolj razvitih deželah. To je dejstvom, ki se ga pač ne da spremeniti. Jokanje nad tem pa je izgubljanje časa. Če primerjamo pogoje Bojana Križaja in njegove konkurence v tistih časih, potem ne bi smel osvojiti nobene točke v svetovnem pokalu. Takšnih primerov je bilo še ogromno. Jasno je, da rezultati športnikov niso premo sorazmerni z finančnim vložkom.

Na drugi strani pa, kaj pa je 180.000 EUR vložka v športnika, ki lahko osvoji skupno zmago v svetovnem pokalu. Reklama, ki bi jo s tem naredila Sloveniji je verjetno mnogo, mnogo večja. Odmevnost teh rezultatov bi pomenila, da bi se vložek povrnil z obrestmi. Vložek v Tino Maze je v tem trenutku relativno varna naložba. Sploh, če upoštevamo tudi dejstvo, da se je v karieri uspešno izogibala poškodbam.

Ali je torej mogoče najti dogovor, ki bi zadovoljil obe strani?

Smučanje, Šport Andrea Massi, naj športnica 2010, naj športnik leta 2010, Petra maj, sponzorji, svetovni pokal, Tina Maze

Gomora je naslov prvenca italijanskega pisatelja novinarja Roberta Saviana. Knjigo sem prebral v času predvolilnega boja strank pred volitvami v evropski parlament. Hmm. Eno in drugo se dogaja v Evropi. Pa ne moreš verjeti, da v isti Evropi. To kar opisuje pisatelj, ki je sam živel v okolici Neaplja, kjer se vse skupaj dogaja, je na meji verjetnega. Ali je mogoče, da se v delu razvite Evrope, razvite Italije to dogaja. Mafijske družine nadzorujejo vse najdonosneše posle v državi, nadzorujejo ljudi in njihova življenja. Premaga jih lahko le druga družina, ki se poslužuje še hujših metod. Mafija ima gospodarsko in vojaško strujo. Gospodarska skrbi za čim vwečje prihodke. Vojaška pa odstranjuje ovire. Dobesedno. v stilu Stalina. “Ima čovjek - ima probljem, nema čovjek - nema probljem.” Kako enostavno. Slišal sem že za sicilijsko mafijo, ampak, da je ta iz okolice Neaplja še toliko hujša. Ne moreš verjeti. Vmes omenja še albansko mafijo o kateri prav tako ne vemo nič. In ta je še menda hujša in prisotna v vseh delih Evrope. In kje so sedaj evropski poslanci, kje je sedaj super razvit pravni sistem. Majhen človek je popolnoma nemočen. Prideš v bolnico si samo številka, enako na občinskih in ostalih uradih. Država učinkovito pobere vse davke, ki ji pripadajo. Od nas majhnih. Bog ne daj, da bi zatajil kakšen evro. Ali, da bi napačno parkiral.

Knjige dobre knjige, Evropa, evropske volitve 2009, gomora, mafija, pranje denarja, veliki dobički, zanimivo branje

Zadnje obdobje je kljub začetku olimpijskih iger prineslo zanimivo temo za debato. Znanega (hm, komu? Jaz sem zanj prvič slišal šele zdaj) ljubljanskega zdravnika so do smrti zgrizli psi. In so se pojavile številne govorice. Da menda sploh ni bil moški, da je je pse spolno zlorabljal, da so tudi njegovo partnerko zgrizli taisti psi, itd. Ob tem se je slovenska javnost in gostilniški debaterji razdelili na dva pola. Vsak ima svoj odgovore. Ali naj minister odstopi? Ali gre za objektivno ali subjektivno odgovornost? Kdo je odgovoren in kdo ni? V kolikšni meri so bili vpleteni slovenski politiki? Menda je bil Baričevič osebni zdravnik številnim politikom in drugim pomebnežem. Katarina Kresal je to sama javno objavila. Potem pa se je spraševala ali je pravilno, da so se objavljale slike pokojnika in, da se sedaj brska po njegovi zasebnosti. Se strinjam. Sprašujem pa se kaj bi mediji naredili, če bi bil Baričevič kak neznan nepomebnež pri katerem bi odkrili tovrstni škandal in tovrstno intimno prakso. Po mojem bi bili mediji v tem primeru mnogo manj prizanesljivi in bi primer še bolj secirali. Se mi zdi, da so sedaj še kar prizaneskljivi. Predvsem zaradi vez, ki bi jih naj imel pokojnik.

Ob tej temi pa nas debata hitro ponese k starim neoglodanih kostem. Zdravniki, učitelji, politiki … Ali so res vsi zdravniki nesramni? Ali so res vsi zdravniki povzpetniki? Ali res vsem zdravnikom ni mar za paciente? Ali so res vsi učitelji več na dopustu kot v šoli? Ali res vsem učiteljem ni mar za otroke? Ali so res vsi politiki koruptivni? Ob vseh teh debatah nam je Slovencem skupno le eno. Ne glede nato na kateri strani debate si v obeh primerih se kaže naša majhnost in ozkogledost. Hranimo se z nesrečo drugih. Pred časom sem poslušal intervju s Špelo Trefalt, ki je uspela v Združenih državah Amerike. Pri tem je poudarila, kako zelo različni smo si že pri vsakdanjih pomenkih. Kako je pri Slovencih čutiti zelo malo optimizma. Pa še res je tako. Slovenec mora “jamrat” v vsakem trenutku. Že ko te nekdo vpraša kako si? So odgovori  v stilu. Slabo, nikak, jebeno, … Slovenci ne smemo biti uspešni in zadovoljni. To je bogokletno. Da bi kdo rekel (no saj so, ampak so redki) v redu, fajn. Veš kako sem bil včeraj uspešen, v poslu mi gre dobro, itd. Ne. Nam mora iti slabo. In bognedaj, da bi pa šlo komu lepo. Ah tisti pa zagotovo ni poštenjak….

Razno bullmastifi, ministri, politika, učitelji, zdravniki

Sinoči sem si ogledal zanimivo gledališko predstavo Štajerc v Ljubljani. Igrali so člani dramske sekcije KD Pekre Limbuš. Režiral je Tone Partljič, ki je komedijo tudi napisal. Kar je iz same zgodbe tudi več kot očitno, saj lahko potegnemo veliko vzporednic z njegovo največjo uspešnico (vsaj zame) Moja ata socialistični kulak. Da je bila dvorana Kulturnega društva nabito polna verjetno ni potrebno poudarjati, saj so domačini igrali pred domačini.

Zgodba govori o ravnatelju iz Svete trojice v Slovenskih goricah, ki pride za ravnatelja na eno od Ljubljanskih osnovnih šol. Pri tem pa ne manjkajo številni zapleti, ki poskrbijo za smeh v dvorani. Zgodba se odvija v obdobju po osamosvojitvi, tako, da je vključenega tudi kar nekaj političnega dogajanja. Nastanek strank, pa nacionalizem, … Partljič je znal (tako kot vedno doslej) na simpatičen način obračunati z rivalstvom med Mariborom in Ljubljano.

Vstopnica za predstavo Štajerc v Ljubljani.

Sem pa opazil dva časovna nesoglasja v zgodbi. Zgodba se namreč dogaja v letu po osamosvojitvi. Zelo malo je verjetno, da bi ravnateljica v tistem času lahko uporabila mobitel, ko je klicala svojo vnukico. Mobiteli so prišli v množično uporabo kar nekaj let kasneje. Ravno tako se ne spomnim, da bi bil Milan Zver že takrat na politični sceni. Ampak to je samo moje skromno mnenje.

Razno, Zabava gledališče, gledališka predstava, komedija, moj ata socialistični kulak, tone partljič

V koloseju so film prevedli kot Pokvarjeni poročnik New Orleans. Glede na igralsko zasedbo Nicolas Cage, Val Kilmer, Eva Mendes in oceno na poratlu IMDB (7,1) sem se odločil, da si film ogledam. Zgodba govori o odlikovanem policaju Terrencu, ki zaide v svet drog, prostitucije in stav. Ob tem se seveda ne more izogniti stikom z mafijo in drugimi organ8izacijami podzemlja in nadzemlja, ki so med sabo povezane. Oskarjevec Nicholas Cage se v vlogi odlično znajde in po igri zelo odstopa od ostalih igralcev.

Film Eva Mendez, filmi, Nicholas Cage, Val Kilmer